Anton Podbevšek: Razlika med redakcijama

'''Anton Podbevšek''', [[Slovenci|slovenski]] [[pesnik]] in [[esejist]], * [[13. junij]] [[1898]], [[Grm]] pri [[Novo mesto|Novem mestu]], † [[14. november]] [[1981]], [[Ljubljana]].▼

Velja za prvega [[Slovenci|slovenskega]] [[avantgarda|avantgardnega]] [[književnost|književnika]], vzornika [[Srečko Kosovel|Srečka Kosovela]] in kasneje slovenskih [[modernizem|modernistov]]. V [[Miran Jarc|Jarčevem]] polavtobiografskem [[roman]]u ''[[Novo mesto (roman)|Novo mesto]]'' je upodobljen skozi lik Andreja Vrezca.▼

Anton Podbevšek je začetnik in hkrati osrednji predstavnik prve, radikalne faze [[slovenske zgodovinske avantgarde|slovenskih zgodovinskih avantgard]]. Oddaljil se je od ustaljenih pesniških postopkov in v svojih pesmih je uporabljal [[svobodni verz]], [[nominalni slog|nominalni ali telegrafski slog]] ter nevsakdanjo [[metaforika|metaforiko]]. Postopoma je prehajal od relativno preprostih pesmi k vedno daljšim, likovno oblikovanim himnam v prozi. Dotikal se je pesniške, bivanjske in vojne, pa tudi ljubezenske tematike. Za njegove pesmi je značilen t.i. [[titan_(mitologija)|titanski]] [[lirski subjekt]], ki izhaja iz [[nova romantika|novoromantičnega]] [[lirski subjekt|lirskega subjekta]], s potezami [[Friedrich Nietzsche|Nietzschejevega]] [[nadčlovek|nadčloveka]] in [[Walt Whitman|Whitmanovega]] [[panteizem|panteizma]]. Poleg tega so pesmi močno [[ekspresionizem|ekspresionistično]] obarvane, od začetne navdušenosti nad [[futurizem|futurizmom]] pa proti koncu ostane le še slavljenje tehnike ter nekateri tehnopoetski elementi, ki pa bi jih pravzaprav lahko pripisali porajajočemu se [[ekspresionizem|ekspresionizmu]]. Zanimivo je, da je bil Podbevškov odnos do vojne za razliko od futuristov v najboljšem primeru ambivalenten - verjetno je temu botrovalo doživetje [[1. svetovna vojna|1. svet. vojne]], ko je bil leta [[1917]] vpoklican na fronto.▼

S svojim delom je Anton Podbevšek močno vplival na drugo avantgardno generacijo, zlasti na [[Srečko Kosovel|Srečka Kosovela]] in slovenske [[konstruktivizem|konstruktiviste]] (ti so se kasneje zavestno oddaljili od njega), ter kasneje na slovenske [[modernizem|moderniste]] s [[Tomaž Šalamun|Tomažem Šalamunom]] na čelu.▼

Prvo dejansko objavo je Podbevšek dočakal s pesmijo ''Nočna tragedija na Kaptolski ulici'', ki je bila objavljena v [[Zagreb|zagrebški]] [[avantgarda|avantgardni]] reviji [[Plamen]]. Od leta [[1916]] je prirejal recitacijske nastope, na katerih je recitiral svoje pesmi, občasno pa ga je na klavirju spremljal prijatelj [[Marij Kogoj]]. Leta [[1920]] je z ostalimi novomeškimi kulturniki sodeloval pri t.i. [[Novomeška pomlad|Novomeški pomladi]], kasneje pa je s svojim programom nastopil tudi v [[Ljubljana|Ljubljani]]. Ob tej priložnosti je neko podjetje zanj natisnilo in po mestu nalepilo plakate, ki so promovirali njegov nastop – prvi primer takšnega oglaševanja pesniškega recitala pri nas. Na omenjenih nastopih je po poročanju časopisov v slogu pravih evropskih avantgardistov bral nekakšen [[manifest]], ki pa je žal ohranjen le fragmentarno, preko časopisnih člankov in poročanj. V začetku naslednjega leta je tudi že predložil rokopis pesniške zbirke ''[[Človek z bombami]]'' Jugoslovanski knjigarni, njen predstavnik, [[pater]] [[Angelik Tominc]], pa je od njega v obliki pisma zahteval pozitivni recenziji vsaj dveh [[literarni kritik|literarnih kritikov]]. V pismu je izrazil bojazen, da bi se lahko založba z izdajo te zbirke izpostavila posmehu, in postavil vprašanje, ali je slovenski narod sploh pripravljen za razumevanje takšne poezije. Podbevšek je za recenziji zaprosil dr. [[Joža Lovrenčič|Jožo Lovrenčiča]] in dr. [[Alojzij Remec|Alojzija Remca]], in čeravno sta bili obe pozitivni, je Jugoslovanska knjigarna natis zbirke zavrnila, menda zato, ker je leta [[1921]] Podbevšek sprejel mesto urednika [[socializem|socialističnega]] glasila [[Naprej]]. Na tem mestu je potrebno izpostaviti dejstvo, da se Podbevšek v svojih pesmih nikdar ni politično angažiral, po političnem prepričanju pa je bil najprej [[anarhizem|anarhist]], kasneje pa se je začel približevati [[socializem|socializmu]].▼

Leta [[1922]] je začela izhajati revija ''[[Trije labodi]]'', ki jo je Podbevšek urejal skupaj z [[Josip Vidmar|Josipom Vidmarjem]] in [[Marij Kogoj|Marijem Kogojem]], glavni sodelavec pa je bil [[Božidar Jakac]]. Revija naj bi Podbevšku služila kot odskočna deska za izgradnjo lastne generacije, a se je že kmalu po izidu prve številke sprl z Vidmarjem, ki si je prizadeval za uveljavitev in objavljanje "čiste umetnosti", izstopil iz uredništva ter ustanovil lastno revijo ''[[Rdeči pilot]]''. Izšli sta dve številki, v njej pa so poleg Podbevška (ki je v reviji objavil nekaj člankov) objavljali še bodoča [[socialni realizem|socialna realista]] [[Tone Seliškar]] in [[Angelo Cerkvenik]] ter Podbevškova bodoča žena, Štefanija Ravnikar. Po Podbevškovem odhodu je ''Tri labode'' doletela enaka nesrečna usoda, saj je bila naslednja številka kljub temu, da je Vidmar k sodelovanju povabil nekaj že uveljavljenih slovenskih književnikov (npr. [[Oton Župančič|Otona Župančiča]], hkrati tudi zadnja.▼