Pojdi na vsebino

Litovci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Redakcija dne 17:53, 15. julij 2024 od Botopol (pogovor | prispevki) (izogib preusmeritvi predloge)
(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)
Litovci
Lietuviai
Litovka
Skupno število pripadnikov
ok. 3,7[1]–4,3 milijona[2]
Regije z večjim številom pripadnikov
 Litva 2.561.000 (2011)[3]
 ZDA652.790 (2014)[a][4]
 Združeno kraljestvo212.000 (2018)[5]
 Brazilija200.000 (2002)[6][1]
 Kanada49.130 (2011)[7]
 Norveška45.415 (2019)[8][9]
 Nemčija39.000 (2014)[10]
 Irska36.683 (2011)[11]
 Rusija31.377 (2010)[12]
 Latvija24.426 (2011)[13]
 Argentina20.000[14]
 Švedska15.596 (2019)[15]
 Danska12.714 (2017)[16]
 Avstralija12.317[17]
 Španija12.128[18]
 Poljska8.000 (2011)[19]
 Ukrajina7.207 (2001)[20]
 Belorusija5.087 (2009)[21]
 Italija4.524[22]
 Francija4.000
 Islandija3.362 (2018)[23]
 Estonija1.881 (2017)[24]
 Češka600
 Kolumbija300[b][25]
 Mehika80 (2015)[25]
Jeziki
litovščina
Religija
Večinoma krščanstvo (glej tudi Vera v Litvi)
Sorodne etnične skupine
drugi Balti
  1. ↑ vključno z Litovci in litovskimi Američani
  2. ↑ okoli 20.000 prebivalcev litovskega porekla

Litovci (litovsko lietuviai, ednina lietuvis/lietuvė, stara poimeovanja v knjižni slovenščini Litvanci, Litvanka, litvanski[26][27][28]) so baltska etnična skupina, katere narodna država je Litva. Znotraj nje živi približno 2.561.300 Litovcev. Diaspora etnične skupine pa vsebuje še okoli milijon pripadnikov, ki prebivajo pretežno v ZDA, Argentini, Braziliji, Kanadi, Kolumbiji, Rusiji, Veliki Britaniji in Irski. Njihov materni jezik je litovščina, eden dveh preživelih članov baltske jezikovne družine. Po popisu, ki je bil izveden leta 2001, se je 83,45 % prebivalcev Litve opredelilo kot Litovci, 6,74 % kot Poljaki, 6,31 % kot Rusi, 1,23 % kot Belorusi in 2,27 % kot pripadniki drugih etničnih skupin. Večina Litovcev je rimokatolikov, medtem ko so Lietuvininkai, ki so pred drugo svetovno vojno živeli v severnem delu Vzhodne Prusije, večinoma evangeličanski luteranci.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Ozemlje Baltov, vključno s sodobno Litvo, je bilo nekoč poseljeno z več baltskimi plemeni (Aukštaitianci, Sudovianci, Stari Litovci, Kuronianci, Samogitianci, Selonianci, Semigalianci, Skalvianci, Stari Prusi (Nadruvianci)), kar potrjujejo antični viri in prazgodovinski ostanki. Skozi stoletja, predvsem pa pod Velikim vojvodstvom Litve, so se nekatera od teh plemen združila v litovski narod, predvsem zaradi obrambe pred plenjenjem Tevtonskega viteškega reda in Vzhodnih Slovanov.

Ozemlje, poseljeno z etničnimi Litovci, se je skozi stoletja krčilo; nekoč so Litovci sestavljali večino prebivalstva ne samo v današnji Litvi, ampak tudi na severozahodu Belorusije, na velikih območjih sodobne Kaliningrajske oblasti Rusije ter v nekaterih delih sodobne Latvije in Poljske.[29]

Vendar pa obstajajo razprave, da litovski jezik ni bil dovolj ugleden v litovski družbi in da je dajanje prednosti poljskemu jeziku na določenih ozemljih Poljsko-litovske skupnosti, ter dajanje prednosti nemškemu jeziku na ozemljih nekdanje Vzhodne Prusije (danes ruska Kaliningradska oblast), povzročilo da se je število litovskih govorcev zmanjšalo. Poznejša okupacija cesarske Rusije je ta proces še pospešila; sledila je politika rusifikacije, ki je vključevala prepoved javnega nastopanja in pisanja v litovščini. Takrat so verjeli, da bo narod skupaj z jezikom v nekaj generacijah izumrl.

Konec 19. stoletja se je zgodil litovski kulturni in jezikovni preporod. Nekateri poljsko in belorusko govoreči iz dežel nekdanjega Velikega vojvodstva Litve so v začetku 20. stoletja izrazili pripadnost sodobnemu litovskemu narodu, med njimi Michał Pius Römer, Stanisław Narutowicz, Oscar Milosz in Tadas Ivanauskas. Litva je razglasila neodvisnost po 1. svetovni vojni, kar je pripomoglo k njeni nacionalni konsolidaciji. Sprejeli so standardiziran litovski jezik. Vendar je vzhodni del Litve, vključno z Vilnskim okrožjem, priključila Poljska, medtem ko je Klajpedsko okrožje leta 1939 prevzela nacistična Nemčija. Leta 1940 je Litvo napadla in okupirala Sovjetska zveza ter jo priključila kot Litovsko SSR. Junija 1941 so Nemci in njihovi zavezniki napadli ZSSR, od 1941–1944 pa je Litvo zasedala Nemčija. Nemci so se leta 1944 umaknili, Litva pa je spet padla pod oblast Sovjetov. Posledica tega je bila, da so bile dolgoletne skupnosti Litovcev v Kaliningrajski oblasti skoraj uničene.

Litovski narod je kot tak ostal predvsem v Litvi, v nekaj vaseh v severovzhodni Poljski, južni Latviji in tudi kot diaspora izseljencev. Nekateri avtohtoni Litovci so še vedno v Belorusiji in Kaliningrajski oblasti, vendar je njihovo število v primerjavi s preteklostjo majhno. Litva je ponovno pridobila neodvisnost leta 1990, večina držav pa jo je priznala leta 1991. Članica Evropske unije je postala 1. maja 2004.

Etnična sestava Litve

[uredi | uredi kodo]

Med baltskimi državami ima Litva najbolj homogeno prebivalstvo. Po popisu, ki je bil izveden leta 2001, se je 83,45 % prebivalcev opredelilo kot etnični Litovci, 6,74 % kot Poljaki, 6,31 % kot Rusi, 1,23 % kot Belorusi in 2,27 % kot pripadniki drugih etničnih skupin, kot so Ukrajinci, Judje, Nemci, Tatari, Latvijci, Romi, Estonci, Krimski Karaiti, Skandinavci itd.

Zgodovinske etnografske regije

Kulturne podskupine

[uredi | uredi kodo]

Poleg različnih verskih in etničnih skupin, ki trenutno prebivajo v Litvi, tudi Litovci ohranjajo in razlikujejo svojo regionalno identiteto; obstaja 5 zgodovinskih regionalnih skupin: Žemaičiai, Suvalkiečiai, Aukštaičiai, Dzūkai in Prūsai,[30] od katerih je zadnja skoraj izumrla. Prebivalci mest običajno veljajo za Litovce, zlasti to velja za tiste iz velikih mest, kot sta Vilna ali Kaunas. Štiri skupine so razmejene v skladu s tradicijami, narečji in zgodovinskimi razdelitvami, ki so značilne za posamezne regije.

Diaspora

[uredi | uredi kodo]
Države z največjo populacijo Litovcev

Litovska naselja se razprostirajo v sosednje države, ki so zdaj zunaj moderne Litovske države. Na območju Suwałki na Poljskem obstaja majhna litovska skupnost, to je območje, povezano z litovskim pisateljem in klerikom Antanasom Baranauskasom. Čeprav je bila večina litovskih prebivalcev v regiji, ki je bila del Vzhodne Prusije, izgnana ob njihovi priključitvi k Sovjetski zvezi v Kaliningrajsko oblast, so manjše skupine Litovcev pozneje naselile v to območje.

Poleg tradicionalnih skupnosti v Litvi in sosednjih državah so se Litovci v 19., 20. in 21. stoletju odselili na druge celine.

Litovska folklorna skupina Kulgrinda v Vilni

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 »Lietuviai Pasaulyje« (PDF). Lietuvos statistikos departamentas. Pridobljeno 5. maja 2015.
  2. ↑ Lietuviai Lietuvoje ir užsienyje: kur ir kiek mūsų yra Arhivirano 2015-07-29 na Wayback Machine.
  3. ↑ »M3010215: Population at the beginning of the year by ethnicity«. Data of 2011 Population Census. Lietuvos statistikos departamentas. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. januarja 2016. Pridobljeno 17. oktobra 2013.
  4. ↑ »2014 American Community Survey 1-Year Estimates«. United States Census Bureau. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. februarja 2020. Pridobljeno 2. februarja 2016.
  5. ↑ Savickas, Edgaras (20. februar 2019). »Blogiausias "Brexit" scenarijus atrodo neišvengiamas: viskas, ką reikia žinoti«. DELFI (v litovščini). Pridobljeno 17. januarja 2020.
  6. ↑ »Um atalho para a Europa«. Epoca. Editora Globo S.A. 24. junij 2002. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. julija 2013.
  7. ↑ "Statistics Canada"
  8. ↑ Innvandrere og norskfødte med innvandrerforeldre, 1. januar 2013 (norveško) SSB, retrieved 9 June 2013
  9. ↑ Immigration to Norway
  10. ↑ »Statistisches Bundesamt Deutschland - GENESIS-Online: Links«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. julija 2018. Pridobljeno 2. septembra 2009.
  11. ↑ »Number of foreign nationals living in Ireland up 30% in last five years | BreakingNews.ie«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. aprila 2020. Pridobljeno 12. aprila 2020.
  12. ↑ Ethnic groups in Russia Arhivirano 2021-12-23 na Wayback Machine., 2010 census, Rosstat. Retrieved 15 February 2012 (rusko)
  13. ↑ On key provisional results of Population and Housing Census 2011 | Latvijas statistika
  14. ↑ »Lithuanians in Argentina (contribute to & edit this article)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. avgusta 2016. Pridobljeno 13. junija 2016.
  15. ↑ »Statistics Sweden:FOLK2: Population 1. January by sex, age, ancestry, country of origin and citizenship«.
  16. ↑ »Statistics Denmark:FOLK2: Population 1. January by sex, age, ancestry, country of origin and citizenship«.
  17. ↑ 2054.0 Australian Census Analytic Program: Australians' Ancestries (2001 (Corrigendum))
  18. ↑ »INE. Anuario Estadístico de España 2006« [Statistical Yearbook of Spain 2006] (PDF). Spanish Statistical Office (INE) (v španščini). 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. julija 2008.
  19. ↑ »Raport z wyników: Narodowy Spis Powszechny Ludności i Mieszkań 2011« [Report from the results: National Census of Population and Housing] (PDF). Central Statistical Office (Poland) (v poljščini). 2012. str. 106. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 21. oktobra 2012.
  20. ↑ State statistics committee of Ukraine – National composition of population, 2001 census (Ukrainian)
  21. ↑ Общая численность населения, его состав по возрасту, полу, состоянию в браке, уровню образования, национальностям, языку и источникам средств к существованию, Статистический бюллетень 2009, p.22
  22. ↑ »Popolazione residente in Italia proveniente dalla Lituania al 1° gennaio 2011«. ISTAT. 2011. Pridobljeno 26. decembra 2013.
  23. ↑ »Population by country of citizenship, sex and age 1 January 1998-2018«. Reykjavík, Iceland: Statistics Iceland. 2018. Pridobljeno 20. januarja 2019.
  24. ↑ »Population by ethnic nationality, 1 January, years«. Statistics Estonia. 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. januarja 2019. Pridobljeno 20. januarja 2019.
  25. ↑ 25,0 25,1 »Table 16: Total migrant stock at mid-year by origin and by major area, region, country or area of destination, 2015« (XLS). United Nations, Department of Economic and Social Affairs, Population Division. december 2015. Pridobljeno 20. marca 2016.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  26. ↑ Matija Vrtovec, ‎Miha Vernè (1863): Občina povestnica ali zgodovina celega sveta. Ljubljana: Natisnil in založil Jožef Blaznik. s. 520.
  27. ↑ Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí. Odgovorni urednik: dr. Janez Bleiweis. V saboto 30. oktobra (sredojesna) 1852. Tečaj X. List 87. s. 347.
  28. ↑ Novice gospodarske, obertniške in narodne. V Ljubljani v sredo 6. junija 1860. Tečaj XVIII. List 23. s. 182.
  29. ↑ Glanville Price. Encyclopedia of the languages of Europe, 2000, pp.304–306
  30. ↑ Vyšniauskaitė, Angelė (2005). »LIETUVIŲ ETNINĖ KULTŪRA – AKCENTAS DAUGIALYPĖJE EUROPOS KULTŪROJE« (v litovščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. januarja 2008. Pridobljeno 26. januarja 2008.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Litovci.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Litovci&oldid=6246232«