Pojdi na vsebino

Ivan Grafenauer

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za druge pomene glej Grafenauer.
Ivan Grafenauer
Portret
RojstvoJohann Grafenauer
7. marec 1880({{padleft:1880|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1][2][3]
Velika vas[d][4]
Smrt29. december 1964({{padleft:1964|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1][2][3] (84 let)
Ljubljana
Državljanstvo Cislajtanija
Država Slovencev, Hrvatov in Srbov
 Kraljevina Jugoslavija
 Kraljevina Jugoslavija
 SFRJ
Poklicjezikoslovec, literarni zgodovinar
Cerkev sv. Mihaela, Brdo, kjer je bil Ivan Grafenauer krščen

Ivan Grafenauer, slovenski literarni zgodovinar, etnolog, * 7. marec 1880, Velika vas (Micheldorf) pri Šmohorju, † 29. december 1964, Ljubljana.[5][6]

Rod in otroška leta

[uredi | uredi kodo]

Njegov oče je bil cerkovnik in organist pri cerkvi sv. Križa na Peravi (de) (zdaj Beljak) Mihael Grafenauer, njegove mati pa Elizabeta (rojena Flašberger). Ded in stric sta bila znana koroška organista in graditelja orgel ter zavedna Slovenca in narodna buditelja Josip Grafenauer (de) in, kot zastopnik koroških Slovencev poslanec najprej v koroškem deželnem, kasneje pa tudi v državnem zboru, Franc Grafenauer (de),[5] iz Velike vasi pri Šmohorju. V njihovi domačiji (po domače Plicovi/Blitz-ovi) je bil Ivan tudi rojen. Ivan Grafenauer je bil krščen v župni cerkvi sv. Mihaela (de) na Brdu (Egg),[7] pa tudi ljudsko šolo je prva leta obiskoval tam, do konca pa v Beljaku.[8] Med drugim je njegov ded Jožef Grafenauer tudi l. 1868 izdelal orgle v cerkvi sv. Križa, pri kateri je bil Ivanov oče organist in cerkovnik, oba skupaj pa nekaj let po tem (l. 1882) tudi v cerkvi na Brdu, kjer je bil Ivan krščen.[9]

Šolanje in dosežki

[uredi | uredi kodo]

Leta 1900 je dokončal beljaško klasično gimnazijo. V letih 1900–1904 je na Dunaju študiral slavistiko in germanistiko. Najprej je učil na gimnaziji v Kranju, od leta 1908 pa v Ljubljani. Leta 1917 je doktoriral na Dunaju, 1919. pa se je habilitiral v Zagrebu, kjer so se pripravljali učitelji za novo ljubljansko univerzo, vendar s kandidaturo v Ljubljani 1919 ni uspel in je predaval kot privatni docent samo en semester (1920/21). Leta 1940 je postal dopisni, 1946 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter tajnik njegovega razreda za filološke in literarne vede. Leta 1947 je ustanovil komisijo, nato (1951) Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU (zdaj ISN ZRC SAZU) in bil njegov upravnik do smrti. Bil je tudi pobudnik za ustanovitev mednarodne zveze narodopiscev vzhodnoalpskih dežel – Alpes Orientales. Postal je častni član Slovenskega slavističnega društva in slovenskega etnološkega društva, leta 1964 pa je bil izvoljen tudi za častnega člana Mednarodnega društva za raziskovanje ljudskega pripovedništva. (International Society for Folk Narrative research).[6]

Raziskoval je predvsem srednjeveško pismenstvo in starejšo slovensko književnost ter s primerjalno in kulturnozgodovinsko metodo motive in verzne oblike ljudskega slovstva.[6]

Z Ljudmilo, rojeno Dolžan iz Zabreznice je ustvaril veliko družino. Njuni potomci so bili Bogo Grafenauer, Stanko Grafenauer, Marija Grafenauer (por. Vogelnik), Radogost Grafenauer, Gorazd Grafenauer, Marica, Milica, Vida (por. Hribar), Slavka (por. Hronek), Blagica, Vlasta, Svetoslava Ana (por. Zorč), Irena; vnuk Andrej Grafenauer in njegovi potomci (npr. Erazem). Vnukinje so Martina Zupan, Darja Mihelič, Irena Grafenauer, Eka Vogelnik (mati Brine) in druge.[5]

Delo

[uredi | uredi kodo]

Kot publicist je največ sodeloval pri Domu in svetu. Pripravljal je gimnazijske čitanke in pisal članke o novejših slovenskih pisateljih za enciklopedična dela. Podrobno je raziskoval srednji vek in zagovarjal tezo o nepretrgani slovstveni tradiciji v tej dobi. Vanjo se je najbolj poglobil z monografijo o karolinški katehezi in izvoru Brižinskih spomenikov. Njegova Kratka zgodovina slovenskega slovstva I–II je bila med vojnama najbolj razširjen gimnazijski priročnik.

Po upokojitvi leta 1940 se je skoraj popolnoma usmeril v narodopisje. Spojitev etnološke kulturnozgodovinske metode s primerjalno književnozgodovinsko mu je prinesla pomembne dosežke z dognanji o starosti naših ljudskih pesmi, njihovi motiviki in oblikovnih značilnostih. Monografija o Lepi Vidi (1943) velja za vrh Grafenauerjevega narodopisnega snovanja. Svoja etnološka in kulturnozgodovinska dognanja je strnil z obravnavo književnosti v zadnji, nedokončani verziji Kratke zgodovine starejšega slovenskega slovstva.[6]

Izbrana bibliografija

[uredi | uredi kodo]
  • Zgodovina slovenskega slovstva I–II, 1909–1911 (COBISS)
  • Iz Kastelčeve zapuščine (komentirane objave), 1911 (COBISS)
  • Kratka zgodovina slovenskega slovstva I–II, 1917–1919 (COBISS), 2. izdaja, 1920 (COBISS)
  • Valentin Vodnik - pesnik, 1918 (COBISS)
  • Karolinška kateheza ter izvor Brižinskih spomenikov, 1936 (COBISS)
  • Lepa Vida: študija o izvoru, razvoju in razkroju narodne balade o Lepi Vidi, 1943 (COBISS)
  • Slovenske pripovedke o kralju Matjažu, 1951 (COBISS)
  • Narodno pesništvo, 1945 (COBISS)
  • Narodopisje Slovencev, 1952 (COBISS)
  • Spokorjeni grešnik: študija o izvoru, razvoju in razkroju slovensko-hrvaško-vzhodnoalpske ljudske pesmi, 1965 (COBISS)
  • Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva, 1973 (COBISS)
  • Literarno-zgodovinski spisi, 1980 (COBISS)

Uredniško delo

[uredi | uredi kodo]
  • Josip Jurčič, Spisi, I–X, 1917–1923 (COBISS)
  • Valentin Vodnik, Izbrano delo, 1935 (COBISS)

Dela o Ivanu Grafenauerju

[uredi | uredi kodo]
  • Bogo Grafenauer, Ivan Grafenauer, (v: I. Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva, 1973) (COBISS)
  • Bogo Grafenauer, Življenjepis in Bibliografija (v: I. Grafenauer, Literarnozgodovinski spisi, 1980) (COBISS)
  • Jože Pogačnik, Ivan Grafenauer in literarna zgodovina (v: I. Grafenauer, Literarnozgodovinski spisi, 1980) (COBISS)
  • Jože Koruza, Ivan Grafenauer kot literarni zgodovinar, Jezik in slovstvo, 1980–1981 (COBISS)
  • Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl, Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: Von den Anfängen bis 1942. Arhivirano 2016-06-24 na Wayback Machine. 2016 (COBISS)
  • Marija Stanonik, Nesojena pot Ivana Grafenauerja na prvo slovensko univerzo, (v: Ramovšev zbornik, 2023) ISBN 978-961-268-093-0, str. 203 in dalje, (COBISS).
  • Seznam njegovih člankov na Slovenska biografija

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. ↑ 2,0 2,1 SNAC — 2010.
  3. ↑ 3,0 3,1 Proleksis enciklopedija, Opća i nacionalna enciklopedija — 2009.
  4. ↑ Slovenski etnološki leksikon — Mladinska knjiga, 2004. — str. 730. — ISBN 86-11-16654-X
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 »Ivan Grafenauer«. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 Stanonik, Marija. »Ivan Grafenauer«. SAZU. člani: ZRC SAZU. Pridobljeno 15. aprila 2024.
  7. ↑ Register of births, Egg/Brdo, 1858-1880, p. 322.
  8. ↑ Darja, Mihelič (1996). Vincenc, Rajšp (ur.). Grafenauerjev zbornik. Bogo Grafenauer- utrinki iz življenja in dela: ZRC SAZU etc. str. 13 - 26. ISBN 961-6182-14-5.
  9. ↑ Reichling, Matthias. »Grafenauer, Familie«. Oesterreichisches Musiklexikon online. Pridobljeno 10. decembra 2023.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ivan_Grafenauer&oldid=6298520«